Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi rahlimi stopali.
Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.
Blagor ženskam
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.
Blagor ženskam
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen
krenejo na jug
in rodijo na varnem.
Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.
Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih
okrogle
kot tople marelice
v oranžnih večerih.
Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.
Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo,
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi
s polnim naročjem
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.
Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen.
