Mama

Pozdravljena, 

vračam se po dolgi pavzi, ko enostavno nisem vedela, kaj naj naredim z blogom, ki se je z mano razvijal zadnjih nekaj let. Mogoče me je poklical nazaj zdaj, ko sem na točki, ko bom kmalu znova postala mama. In kar je najbolj zanimivo, da sem po enoletnem odmoru našla med osnutki spodnji zapis. Torej, če to bereš, pozdravljena nazaj!

Mama si z veliko začetnico,

kajti biti Mama je težko in lahko hkrati.

Predvsem pa je to naziv, ki je za vedno.

Pravzaprav postane tvoje drugo ime.

In čeprav smo enkrat na leto, na materinski dan sladki in razneženi,

je pravzaprav mama poklic, ki ga opravljaš 24 ur na dan, 7 dni v tednu,

na neplačanem delovnem mestu, brez zamenjave.

Je več kot to: je poslanstvo.

Ker je ta funkcija nemerljivo pomembna v življenju malega, mladega človeka,

ki ga (so)oblikuje mama. Razsežnosti tega se zavedamo šele v odrasli dobi,
ko mamine neprestane skrbi za nas ne potrebujemo in potrebujemo njen odmik, svobodo.
In ramo za jok in tolažbo brez odvečnih nasvetov.
In čisto zares svojo mamo začutimo skozi svoje srce, ko same postanemo mame.
Verjetno je ta občutek za ženske drugačen, kot za moške, mora biti.
Zakaj toliko o tem? Ne vem...
Občutim, da v svetu manjka ženske energije, manjka ljubeč materinski čut do planeta, med ljudmi.
In mogoče je moja vloga dajati to energijo,
mogoče je tudi tvoja vloga takšna, če se prepoznaš v napisanem.
In nekaj, ki vas to bere, vem, da je prav gotovo takih.
In zato se vam na tem mestu zahvaljujem, ker ste mame, pa tudi, ker ste sestre in ženske.
Pa ne samo svojemu ozkemu družinskemu krogu, tudi meni, nam, vsak dan znova.
In seveda ste zdaj, kot se za mame spodobi, skromne in se vam to ne zdi nič izjemnega.
In prav zato je še bolj poseben ta materinski čut. 
Bodite svoje in kar se da v cvetju.

Ninočka